"Francosko-nemška os" znotraj Evropske unije je dosegla vodilni kompromis glede financiranja novega velikanskega koronskega sklada. S tem je tudi odpravljena pomembna ovira za novi večletni proračun EU 2021-2027.
Francoski predsednik Emmanuel Macron in nemška kanclerka Angela Merkel sta se dogovorila o evropskem skladu pomoči v višini 500 milijard evrov, ki mora postati del prenovljenega nabora EU nalog. Najbolj izrazito je, da praktično nobena država EU ne dobi točno tega, kar bi želela, večina pa bo morala sprejeti nekaj, česar do zdaj ni hotela.
Poleg tega Macron in Merkel izogibata sporni delitvi glede tega, ali so iz tega novega koronafonda sedaj neomejena darila ali pa subvencije in posojila s pogoji. Prav tako ne navajata, katera država bo koliko prejela in katera koliko prispevala.
Voditelji južnoevropskih držav Španije, Francije, Italije, Grčije, Portugalske in Cipra so bili prejšnji teden enotni: EU mora čim prej vzpostaviti obnovitveni sklad v vrednosti 1,5 bilijona evrov, kar je trikrat več kot je zdaj na pogajalski mizi. Tako ne dobijo tistega, kar so zahtevali, in morajo počakati, koliko bodo sploh morali vračati.
Južnoevropska zahteva ni bila toplo sprejeta s strani ('močnejših gospodarstev') severnoevropskih držav, kot so Nizozemska, Nemčija, Avstrija, Danska in Finska. Te države menijo, da je 1,5 bilijona evrov prevelik znesek, nasprotujejo nepovratnim sredstvom, imajo raje posojila in menijo, da je september še prezgodaj. Nemška kanclerka Merkel pa je že prejšnji teden priznala, da bo Nemčija odslej morala plačevati več v blagajno EU.
"Cilj je, da Evropa iz tega kriznega obdobja pride močnejša in solidarna," je dejala Merkel. "Za to so ta sredstva. Ta izredni enkratni napor je namenjen za podporo držav, ki so prizadete najbolj."
Zdaj izračunanih 500 milijard bo morala Evropska unija najeti na kapitalskih trgih (trenutna obrestna mera je zelo nizka), pri čemer mora vseh 27 članic EU jamčiti za (še določen) del tega zneska. Macron in Merkel pravita, da je treba povišati dovoljeno raven zadolževanja v Evropi.
S tem se zdi, da sta naredila korak v smer izdaje "evropskih obveznic" (dolžniških vrednostnih papirjev), kar je do zdaj naletelo na nemški 'ne'. Macron in Merkel tudi odpirata pot za iskanje "novih virov prihodkov" znotraj proračuna EU, kar je žargon za nove evropske davke.
Med možnimi davki na ravni EU so lahko internetni davek na dobiček, CO2-davek za klimatske spremembe na uvozne izdelke, okoljski davek na plastične plastenke za enkratno uporabo ali evropska dajatev za uporabo kilometrov z avtomobili. Finančni načrt sta voditelja pripravila po posvetovanjih z med drugim Nizozemsko in Italijo.
Kanclerka Merkel je zdaj dosežen francosko-nemški kompromis označila kot "kratkoročni načrt". Načrte za srednjeročno in dolgoročno obdobje je še treba razviti. Še ni jasno, kdo (katere države) bo moral mega dolg dolgoročno plačati oziroma odplačati, ali bo to po sedanji ključni razdelitvi EU ali pa bodo najmočnejša ramena nosila največ bremen.
Poleg tega niso določeni roki, zato bi lahko prišlo tudi do tega, da bi mega dolg bil razglašen za "brez odplačila", kot večne posojila. Po Macronu je evropska solidarnost pri boju s krizo ključna.
Predstavljen finančni kompromis se v grobem ujema s predhodno francosko-nemško strateško beležko ('non-paper') o prihodnosti Evropske unije in reformah ter modernizacijah, ki ju želita Pariz in Berlin. Odhod Britancev zaradi Brexita naj bi bil priložnost za temeljit pregled organizacije EU in njenih nalog. Začetek tega procesa naj bi sledil pod francoskim predsedovanjem EU konec leta 2020, zaključek pa pod nemškim predsedovanjem v začetku leta 2020 ("Merkelino slovo").
Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je zadovoljna s predlogom, ki "upravičeno poudarja potrebo po iskanju rešitve z jedrom v evropskem proračunu". Po njenih besedah gre "v smer" načrta, na katerem komisija sama dela. Ta predlog, ki vključuje prilagojeni večletni proračun EU (MFK) in koronski obnovitveni sklad, bo predstavljen prihodnjo sredo.
Povezava med tema dvema obsežnima finančnima zadevama ni dobra novica za vzhodnoevropske države EU, ki močno temeljijo na finančni pomoči iz obstoječih evropskih strukturnih skladov, podeželskih investicij, kmetijskih subvencij in drugih specifičnih prejemkov.
Ker bo nova evropska podnebna politika ('Zeleni dogovor') vključena v ta večletni proračun, se vzhodneeuropske države, kot so Poljska, Litva, Romunija in Bolgarija, bojijo, da bodo njihove priljubljene subvencije preoblikovane v subvencije Zelenega dogovora. Vse 27 držav članic EU mora načrt na koncu odobriti, da se ga lahko uresniči.