Ministri za kmetijstvo držav članic EU razpravljajo v nemškem Koblenzu o prihodnosti skupne evropske kmetijske politike. Tako pristaši kot nasprotniki evropskega Zelenega dogovora bodo tam od nedelje naprej protestirali. Zahtevajo več trajnosti ali manj varčevalnih ukrepov.
Ministri bodo zasedali v nedeljo in ponedeljek v Koblenzu; kmetijski odbor Evropskega parlamenta bo po vrnitvi s poletnega premora v sredo nadaljeval razprave o večletnem finančnem okviru, o skupni kmetijski politiki in o Zelenem dogovoru. Glede na nesoglasja in nasprotja interesov bi to lahko bili zelo pomembni pogovori, ne le med političnimi skupinami, ampak tudi z Evropsko komisijo, s svetom ministrov in celo z voditelji držav in vlad.
Tam, kjer je še pred nekaj leti veljalo, da kmetijski komisar EU, Evropska komisija za kmetijstvo in ministri za kmetijstvo odločajo o politiki in proračunih, je danes v Bruslju povsem drugačno ozračje.
Mnoga leta so številne države EU zahtevale zmanjšanje velikih kmetijskih izdatkov EU, kar so dolgo preprečevale velike kmetijske države. Skoraj tretjina celotnega proračuna EU gre v kmetijstvo. Ker pa je za sklad za okrevanje po koroni treba sprostiti več sto milijard, se pred varčevanjem ni mogoče izogniti niti kmetijskim politikam. To lahko pomeni, da bodo subvencije skupne kmetijske politike razdeljene čisto drugače.
Evropa sicer želi postati svetovni vodja v boju proti podnebnim spremembam in zaščiti narave ter okolja, a EU se še vedno spopada z usklajevanjem te vizije z lastnim obsežnim sistemom kmetijskih subvencij. EU je hkrati v postopku reforme skupne kmetijske politike (SKP) v vrednosti 336 milijard evrov, ki jo Komisija šteje za ključno za doseganje teh »zelenih« ciljev.
Poleg tega bo v prihodnjih šestih mesecih jasno, ali bo res okoljski odbor ENVI dobil največjo pristojnost nad proračuni za Zeleni dogovor, s tem pa tudi nad najpomembnejšim delom proračuna AGRI.
Že pred sprejetjem zakonodaje Zelenega dogovora Evropska unija se sooča s pripombami in pomisleki nekaterih držav članic in kmetijskih lobijev. Šest vzhodnoevropskih držav je ta mesec pozvalo, naj se zeleni cilji uvedejo kot »svetovalni«, ne pa »obvezni«.
Bruselj ne sme pričakovati od kmetov, da podpirajo »strategijo, ki spodkopava vzdržnost njihovih lastnih sektorjev«, je v maju opozoril Pekka Pesonen, vodja evropskega agrarnega lobija Copa & Cogeca. Evropski komisar za kmetijstvo Janusz Wojciechowski je pred tem dejal, da je mogoče načrte Bruslja »pregledati«, če ogrožajo konkurenčnost ali varnost hrane.
Kritiči se zdaj sprašujejo, ali se lahko reforma kmetijske politike in Zeleni dogovor res uskladita, ali bo ena politika prevladala nad drugo. Razprava o tem, do katere mere je treba kmete spodbujati k okoljskim ukrepom ter koliko sredstev za to potrebujejo, bo tudi v prihodnjih šestih mesecih oblikovala agende številnih politikov v Evropskem parlamentu.