Da so države EU dosegle standard zniževanja izpustov leta 2020, ni bilo posledica ukrepov držav EU, temveč delno zaradi zaustavitve gospodarstva in zmanjšane porabe energije zaradi koronakrize.
Tri države, med njimi Nizozemska in Nemčija, so po navedbah Računskega sodišča svoje obvezne redukcije dosegle le z nakupom prihrankov od drugih držav. Še več, šest držav članic ni doseglo ciljev za obnovljive vire energije in so to nadomestile z nakupi pri drugih državah.
Računsko sodišče v novi raziskavi poudarja, da EU ne bi smela upoštevati le emisij nacionalnih industrij in kmetijstva, temveč tudi toplogredne pline iz mednarodnega zračnega in ladijskega prometa ter tiste, ki izhajajo iz trgovinskih dejavnosti.
Z novim okvirom za industrijske emisije (RIE) je bil storjen začetek, saj se zdaj vključujejo tudi večji deli živinoreje. Vendar pa uvedbo tega dela v velikem delu prepuščajo državam članicam.
Tovrstne razprave bodo v prihodnjih letih igrale vlogo tudi pri novih zakonih EU za omejevanje uporabe pesticidov v kmetijstvu in za obnovo narave (če bodo sprejeti).
Za popolno oceno rezultatov politike EU potrebujemo več vpogleda v podatke o emisijah držav članic, je dejala Joëlle Elvinger, članica EÚS iz Luksemburga, ki je vodila nadzor. Opomnila je tudi na »slepe pege«, med drugim to, da nekateri cilji niso zavezujoči, ampak zgolj indikativni.