Akvakultura je pomemben del strategije EU za modro gospodarstvo. Po mnenju Bruslja prispeva k prehranski varnosti in je po Evropski zeleni pogodbi promovirana kot vir beljakovin z nižjim ogljičnim odtisom.
Akvakultura vključuje med drugim gojenje rib, lupinarjev, alg in drugih vodnih organizmov. Gojenje se izvaja v morskih, slanih ali notranjih voda ter industrijsko v bazenih z rekrikulacijskimi sistemi vode.
V letu 2020 je skupna proizvodnja akvakulture v EU znašala 1,1 milijona ton, kar je manj kot 1 % svetovnega skupnega zneska. Španija, Francija, Grčija in Italija so glavne države EU po proizvodnji akvakulture. Skupaj predstavljajo približno dve tretjini celotne proizvodnje v EU.
Z obsežno finančno podporo iz Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo so države EU lahko zagotovile dolgoročno vzdržnost akvakulture in dosegale gospodarske koristi. Rezultati pa še čakajo na uresničitev in jih po mnenju revizorja ERK še ni mogoče zanesljivo izmeriti.
"V zadnjih letih je EU razširila svoja omrežja po večjem delu sektorja akvakulture, saj je ta sektor pomemben del njene strategije za modro gospodarstvo. A žal vleče prazno mrežo," je povedal Nikolaos Milionis, član ERK, ki je vodil nadzor.
Kljub temu da je bilo za obdobje 2014–2020 na voljo 1,2 milijarde evrov, revizorji opozarjajo, da je skupna proizvodnja akvakulture v EU zastala. V Italiji in Franciji (dveh največjih proizvajalkah akvakulture) je proizvodnja celo upadla. Število podjetij v akvakulturi upada prav tako kot število zaposlenih v sektorju med letoma 2014 in 2020.