Okoli deset evropskih politikov, sodelavcev poslanskih skupin in tolmačev se je seznanilo z moderno podjetniško prakso in aktualnim stanjem na nizozemskih vrtnarskih in kmetijskih gospodarstvih. Pri stekleni vrtnarstvu so se osredotočili predvsem na prihodnost izboljševanja rastlin, na območju Flevopolderja na uporabo nadomestkov za umetna gnojila, v Krimpenerwaardu pa na možnosti namakanja in zadrževanja vlage, združene s kmetijsko rabo.
Delovni obisk je bil organiziran na pobudo treh nizozemskih članov kmetijske komisije, Annie Schreijer-Pierik (CDA), Jan Huitema (VVD) in Bert-Jan Ruissen (SGP).
Delegacija je sicer želela imeti tudi pogovor z ministrom za kmetijstvo, naravne vire in prehrano Pietom Ademom, vendar ga je zaradi natrpanega urnika (kmetijski sporazum) nadomestila uradna predstavitev. Na vprašanje na zaključni tiskovni konferenci, zakaj delegacija ni zahtevala pogovora z ministrom za dušik Van der Walom, je predsednik Lins odgovoril, da to ni običajno v protokolih EU: kmetijska komisija se pogovarja z uradniki in politiki kmetijskih ministrstev, ne z drugimi ministri.
Lins in gostitelj Bert-Jan Ruissen sicer nista menila, da je slabo, da minister ni imel časa, saj delovni obisk ni bil namenjen usklajevanju z oblikovalci politik. „Prišli smo predvsem poslušat,“ je dejal Lins. Ugotavlja, da so nizozemski kmetje precej pripravljeni sodelovati pri izvajanju evropskega Zelenega dogovora, vendar imajo pomisleke glede nekaterih delov njegove uvedbe.
Na primer, nove ekološke subvencije za naravovarstveno kmetovanje naj bi bile preveč restriktivne in po Linsovih besedah tudi finančno podhranjene. Izpostavil je, da mora EU subvencija vključevati ne le kritje stroškov, ampak tudi element „nagrade“. Po mnenju Berta-Jana Ruissena mnogi kmetje dojemajo številne ukrepe EU kot preveč vsiljene, preveč od zgoraj narejene.
Predsednik Lins je napovedal, da bo naslednji teden kmetijska komisija v Bruslju sprejela stališče o spornem zakonu o obnovi narave. Med evropskimi poslanskimi skupinami (EPP in ECR) so takšni, ki zakonodajni predlog popolnoma zavračajo, oblikuje pa se kompromis, ki bi obvezno obnovo narave omejil le na območja Natura 2000.
Evropski politiki so po obisku povedali, da so na sodobnem nizozemskem sadjarskem gospodarstvu videli, da se že veliko uporablja zelenih, naravnih zaščitnih sredstev za rastline, vendar je včasih „v skrajni sili“ še vedno potrebna uporaba kemičnih sredstev.