In svojo pogajalsko strategijo morajo predhodno dobro uskladiti, da jih – kot se je zgodilo v letih 2018/2019 – ne obiščejo na stranski tir voditelji vlad, ministri in Evropska komisija.
Do tega sklepa je prišla znanstvena raziskava EU, ki jo je na zahtevo Odbora za kmetijstvo Evropskega parlamenta izvedla glede tega, kako je nova skupna kmetijska politika (ki začne veljati naslednje leto) nastala in kaj se iz tega lahko naučimo.
Pogajanja o njej so trajala več kot tri leta, potem ko je takratni komisarski za kmetijstvo Philip Hogan (tik pred odhodom) leta 2018 predlagal spremembe. Ti predlogi so postali zastareli, ker je istega leta potekala volitev novega Evropskega parlamenta in konec leta je nastopila nova Evropska komisija.
Poleg tega je Komisija Von der Leyen predstavila celovit paket podnebnih načrtov (Zeleni dogovor in Strategija od kmeta do potrošnika), ki sta se močno razlikovala od Hoganovih predlogov. Odbor Evropskega parlamenta za kmetijstvo (AGRI) in za okolje (ENVI) pa sta dobila deljeno pristojnost za nekatere dele kmetijskega paketa.
Ne samo, da sta imela oba odbora precej različne želje in zahteve, temveč so obstajale tudi velike razlike med tem, kar so želele dovoliti vlade EU, in tistim, kar so želeli doseči evropski komisarski. Nazadnje so premierji in finančni ministri določili, koliko (ali: kako malo) denarja bo na voljo za novo politiko.
V zavitih besedah je raziskava prišla do zaključka, da so se evropski politiki v trikstrankarskem pogovoru (trilogu) predolgo obremenjevali s predolgim seznamom želja, kar je omogočilo, da so posamezni komisarski in nekatere vlade EU s svojimi kompromisi vodili igro.
Pri tem je pomembno, da evroposlanci nimajo svojega lastnega upravnega aparata, medtem ko ga imajo komisarski in ministrstva.
Ne samo tiskovni predstavniki treh velikih koalicijskih skupin (krščanski demokrati, socialni demokrati in liberalci) so priznali, da so izgubili nadzor, ampak sta tudi leva in desna opozicija (Zeleni in ECR) dejali, da mora biti naslednjič drugače in bolje.
Bert-Jan Ruissen (SGP) je kritiziral, da evropski komisarski s svojim Zelenim dogovorom in strategijo od kmeta do potrošnika niso predlagali zakonskih besedil, ampak politične želje in zahteve, in da je Komisija tako za pogajalsko mizo postala tretji pogajalski partner – namesto upravni ponudnik storitev.
Eno od zaključkov znanstvenikov je tudi, da bodo zdaj novo uvedeni nacionalni strateški načrti v naslednjih letih dober vmesni pokazatelj za odkrivanje pomanjkljivosti nove skupne kmetijske politike in da lahko evropski politiki že zdaj začnejo pripravljati seznam točk za izboljšave.