S tem se ministri za okolje močno oddaljujejo od predloga Evropske komisije in Evropskega parlamenta, ki si pravzaprav želi strožje ukrepe.
Ministri na primer predlagajo, da obveznost izgradnje čistilnih naprav ne bi veljala za majhne vasi in regije z manj kot 1250 prebivalci. Komisarski za okolje Virginius Sinkevičius pa si želi, da bi bilo čiščenje obvezno v več območjih.
Nasprotno menijo ministri, da je treba poleg naravnih in okoljskih koristi čistejše vode upoštevati tudi javno zdravje. Zato so zdaj vključili tudi obveznost, da morajo države članice EU spremljati prisotnost povzročiteljev bolezni, nalezljivih bakterij in nevarnih kemičnih snovi v odpadni vodi. Zaradi tega bodo drugi komisarski člani prav tako vpleteni v to področje.
Poleg tega ministri menijo, da bi morala imeti najnovejše države članice EU možnost odloga za osem do dvanajst let, saj so v zadnjih letih že vložile znatna sredstva za uresničevanje direktive EU.
V dvajsetih letih bodo morale države članice zagotoviti, da se v velikih čistilnih napravah za 150.000 prebivalcev izvaja tako imenovano terciarno čiščenje (odstranitev dušika in fosforja). Izjema bo mogoča, če se očiščena odpadna voda ponovno uporablja za namakanje v kmetijstvu, pod pogojem, da s tem ne nastaja nevarnost za okolje ali zdravje.
„Voda je dragocena dobrina, ki postaja vse redkejša. Mestne odpadne vode je mogoče s tehnologijo, ki je že na voljo, uspešno obdelati,“ je povedal komisarski za okolje Sinkevičius. Po njegovih besedah to odpira številne možnosti za kmete, da lahko ponovno pridobljeno vodo varno uporabljajo za namakanje.
EU navaja, da se letno prečisti več kot 40.000 milijonov kubičnih metrov odpadne vode, vendar le 2,4 % le-te dobi tako nadaljnjo obdelavo, da jo je mogoče uporabiti v kmetijstvu. To je eden od razlogov, zakaj želi Bruselj zaostriti kriterije.