Med razpravo so številni ministri poudarili, da je kmetijstvo ključno za prehransko varnost in razvoj podeželja. Po njihovem mnenju bi bilo napako, če bi o prerazporeditvi ali rezih kmetijskega proračuna odločali finančni ministri ali voditelji držav. V praksi pa predvsem proračunski komisar Piotr Serafin in predsednica Komisije Ursula von der Leyen odločata o tem.
Kmetijski komisar Christoph Hansen po srečanju ni šel v podrobnosti razprave, je pa opozoril, da bo treba v novi evropski kmetijski politiki (od leta 2027 dalje) upoštevati tudi možnost nove trgovinske pogodbe ali članstvo Ukrajine v EU.
Razprava poteka pred predlogom, ki ga bo Evropska komisija predstavila 16. julija za novi večletni finančni okvir. Občuti se negotovost, saj krožijo govorice, da bi se denar iz kmetijskega sklada lahko preusmeril v druge prioritete, kot sta obramba ali digitalizacija. Pri tem naj bi se združili različni trenutni skladi in proračuni, vsaki državi pa bi pripadel en sam denarni tok, o katerem bi nato država sama odločala.
V tem primeru bi bila druga stebra evropske skupne kmetijske politike (za razvoj podeželja) vključena v ta enotni tok subvencij na državo. To predstavlja približno četrtino sedanjega denarnega toka za kmetijstvo v EU.
Pred kratkim je nekdanji komisar Draghi v poročilu o evropskem gospodarstvu prisegal na večjo podporo podjetjem, medtem ko je predsednica Ursula von der Leyen poudarila potrebo po bistveno večjem evropskem obrambnem sodelovanju.
V tem kontekstu je kmetijska lobistična skupina Copa-Cogeca začela obsežno peticijo. Organizacija opozarja na "nevarne" predloge Komisije, ki bi prizadeli strukturo in višino kmetijskih subvencij.
V Luksemburgu so ministri dosegli tudi dogovor o novih pravilih za upravljanje gozdov. Ta predlog je bil sprva namenjen krepitvi trajnostne rabe gozdov in ohranjanja narave, a je bil na zahtevo več držav močno omiljen.
Po podatkih Evropske komisije je končni rezultat tako razredčen, da razmišlja o popolni izključitvi uredbe. Izvirni okoljski cilji in kontrolni mehanizmi so bili v veliki meri izločeni, kar bi lahko povzročilo resno ekološko škodo.
Ministri za kmetijstvo so svoje prilagoditve branili kot "nujno poenostavitev". Menijo, da morajo biti gozdarske prakse izvedljive in finančno dostopne lastnikom zemljišč. Še posebej so kot moteče dojemali administrativno breme.