Evropska komisija je predlagala, da se hrana iz kmetijskih proizvodov, predelanih z novimi genetskimi tehnikami (NGT), kot je Crispr-cas, v prihodnje bolj široko dovoli. Ti izdelki nato ne bi več morali izpolnjevati strogih predhodnih pregledov in ne bi potrebovali posebne označitve.
Na mesečnem zasedanju Sveta za kmetijstvo LNV v Bruslju so prvič razpravljali o postopkih, potrebnih za uvedbo novih pravil o gensko spremenjenih organizmih (GSO). Ugotovljeno je bilo, da države EU še zdaleč niso usklajene. Za Nizozemsko predstavlja uporaba genetskega urejanja priložnost za prehod na bolj trajnostni kmetijski in prehranski sistem.
Minister Adema je iz lastnih raziskav sklepal, da so te tehnike varne za ljudi, živali in okolje. Nove tehnike lahko povečajo odpornost rastlin in so potrebne za prihodnost kmetijstva. V nasprotnem primeru bo Evropi grozilo zaostajanje, je dejal v ponedeljek v Bruslju.
Promotion
Adema je zapisal, da je več držav članic za to, da lahko kategorija 1 lahkih NGT brez omejitev velja tudi v ekološkem sektorju. Stališče odstopajoče nizozemske vlade je, da spoštuje željo ekološkega sektorja, da ostane prosto teh tehnik. Tudi drugi ministri za kmetijstvo LNV so proti ali pa še niso naklonjeni spremembam.
Medtem so v Evropskem parlamentu kmetijski in okoljski odbor sprejeli dogovore o rokovnikih za čim hitrejšo obravnavo predloga. Upajo, da bo končan pred evropskimi volitvami (junij 2024). Vendar je okoljski komisar Sinkevicius že opozoril, da je pred dejanskim zakonskim predlogom potrebnih še veliko pravnih izpitov. Zlasti opuščanje t. i. načela previdnosti lahko prinese težave.
V Evropskem parlamentu je tudi prvi osnutek poročila švedske krščanske demokratke Jessice Polfjärd (EPP/CDA). Zagovarja čim hitrejšo in čim bolj obsežno uvedbo novih tehnik, z manj omejitvami kot v predlogu Komisije.
Leva opozicija v Evropskem parlamentu meni, da mora ekološki sektor ostati brez genske tehnologije in da mora biti to označeno na etiketah. Nizozemska evroposlanka Anja Hazekamp (PvdD) zato zahteva rezervno cono najmanj 5 kilometrov med gensko spremenjeno pridelavo in ekološko, da se prepreči križanje. Če do kontaminacije pride, mora zagotovo veljati načelo, da onesnaževalec plača, prek dobrih ureditev odgovornosti.