Razsodba velja za pomembno prelomnico pri opredelitvi pristojnosti med Brusljem in državami članicami EU. Sodba potrjuje, da se lahko socialna politika delno oblikuje na evropski ravni, a da ostaja določanje plač v bistvu nacionalna pristojnost.
Razsodba Sodišča Evropske unije prinaša jasnost glede obsega evropske socialne zakonodaje. Sodišče je presodilo, da EU s svojo direktivo o minimalnih plačah ni prekoračila svojih pooblastil, a je razveljavilo dva določila, ki sta preveč posegali v nacionalno določanje plač.
Postopek je sprožila Danska, podprta s strani Švedske. Obe državi menita, da pogajanja o plačah sodijo v nacionalno domeno in da se evropske institucije na to ne smejo vmešavati. Njuna pritožba je bila usmerjena proti direktivi iz leta 2022, ki želi v vseh državah EU zagotoviti 'primerno minimalno plačo'.
Sodišče je delno pritrdilo Danski. Sodniki so razveljavili dva specifična člena: enega, ki je določal merila za izračun in prilagoditev minimalnih plač, in enega, ki je prepovedoval znižanja plač pri samodejni indeksaciji. Po mnenju sodišča obe pravili neposredno vplivata na določanje plač – kar je nacionalna pristojnost.
Za ostale dele direktiva ostaja v celoti veljavna. Države članice EU so spodbujene, naj spodbujajo kolektivna pogajanja med delodajalci in delavci ter zagotovijo, da plače prispevajo k dostojnemu življenjskemu standardu. Sodišče je poudarilo, da to ne pomeni neposrednega vmešavanja v nacionalne sisteme.
Razveljavitev obeh členov pomeni, da EU ne more uveljaviti enotnih meril za višino minimalnih plač. Države članice ohranjajo več svobode pri določanju načina izračuna in prilagajanja plač, na primer preko sistemov indeksacije ali kolektivnih dogovorov.
Za države z avtomatsko indeksacijo plač – kot sta Belgija in Luksemburg – to pomeni, da same odločajo o uporabi teh sistemov. Hkrati pa splošni cilj direktive ostaja: izboljšati kupno moč delavcev in zmanjšati razliko v plačah znotraj EU. Sodišče je presodilo, da ta cilj ustreza mandatu Unije za spodbujanje socialne kohezije.