Libijski vojskovodja Khalifa Haftar je zavrnil poziv Turčije in Rusije k premirju v Libiji. Namesto tega je napovedal nadaljevanje svojih vojaških operacij. Po srečanju z predsednikom EU Michelom je prav tako zavrnil poziv k premirju. Voditelji EU so se pogovarjali tudi z odposlanci libijske vlade.
Haftar zatrjuje, da lahko oživitve političnega procesa in stabilnosti države zagotovijo le „izkoreninjenje terorističnih skupin“ in razpustitev milic, ki nadzirajo prestolnico Tripoli.
Libijo trenutno vodijo nasprotujoče si oblasti, kjer ima vsaka svojo vojsko in vsaka uživa podporo (delno tujih) milic. Haftarjevo vlado podpirajo Združeni arabski emirati, Jordanija in Egipt ter tudi Francija in Rusija. Vlada v Tripoliju prejema pomoč iz Turčije, Katara in Italije.
Haftarjevi vojaki so aprila sprožili ofenzivo proti prestolnici, sedežu mednarodno priznane vlade premierja Fayez al-Serraja. Haftarjeve milice so ta teden zasedle tudi pomembno obalno mesto Sirte.
EU je tudi ta teden pozivala k premirju. Tako premier al-Serraj kot Haftar sta bila v sredo v Rimu na srečanjih z italijanskim premierjem Giuseppejem Contem. Conte skuša igrati vlogo posrednika pri vzpostavitvi premirja.
Turški parlament je v četrtek odobril uporabo vojakov v Libiji, potem ko so bila dogovorjena tudi ločena dogovora o pošiljanju vojaških strokovnjakov in decembra podpisana orožja. Libijska nacionalna vojska (LNA) pod Haftarjevim vodstvom, s svojo prevlado v zraku in podporo regionalnih sil, ima doslej vojaško prednost.
Libija je v kaosu od leta 2011, ko je bila z zavezniško podporo NATA izdana vstaja, ki je ubila dolgoletnega diktatorja Moamerja Gaddafija, zdaj pa je država razdeljena med GNA in tekmecem Haftarjevo oblastjo na vzhodu države.
Napetosti so se lani stopnjevale, ko je Haftar začel ofenzivo za zavzetje Tripolija, ob pomoči ZAE in ruskih plačancev skupine Wagner, ki jo vodi tesen zaveznik ruskega predsednika Vladimirja Putina – čeprav Moskva to zanika.
Vendar je konflikt v Libiji razkril tudi nekaj nesoglasij med državami EU. Francija je podprla Haftarja, medtem ko Italija in druge države EU podpirajo Serraja in GNA, ki ju smatrajo za legitimno, mednarodno priznano vlado po dogovoru o delitvi oblasti, posredovanem s strani ZN.