Za demonstrirajoče nemške kmete je merilo uspeha očitno preprosto: kako velika bo njihova nacionalna demonstracija v Berlinu v ponedeljek? Ali bo prišlo le nekaj sto traktorjev, ali nekaj tisoč kmetov, ali bo Unter den Linden poln deset tisočih protestnikov in več tisoč delovnih kmetijskih strojev?
Poleg tega bo torek in sreda namenjena seji kmetijske komisije Bundestaga, v četrtek bodo ministri šestnajstih zveznih dežel razpravljali o predlogih varčevanja, v prihajajočem vikendu pa se v Berlinu začne Zeleni teden. Skratka: za mnoge nemške kmete je bilo že v načrtu, da bodo ta teden prišli v Berlin.
V preteklem tednu je na okoli desetih regionalnih shodih na avtoceste zapeljalo več tisoč vozil proti prometnim vozliščem v več nemških mestih. Nemške kmetijske organizacije sicer poznajo zvezno krovno Zvezo kmetov (DBV), vendar so večinoma organizirane na ravni posameznih zveznih dežel. Njihova organizacijska in mobilizacijska moč je torej na ravni dežel.
Ta regionalna porazdelitev ima v nemški politiki tokrat učinek 'zmanjševanja'. Veliko nalog in pristojnosti (ter proračunov!) je namreč dodeljenih upravam šestnajstih zveznih dežel. Zvezni minister za prehrano in kmetijstvo Cem Özdemir (Zeleni) sicer kot zvezni minister sprejema odločitve, a za veliko stvari potrebuje soglasje šestnajstih minister za kmetijstvo iz zveznih dežel.
Ti ministri prihajajo iz različnih političnih strank: trenutno v šestih zveznih deželah z ministrskim sedežem na kmetijskem področju sedi CDU/CSU. Tako v zvezni zadevi BMEL med koalicijo in opozicijo, med rdeče- rumeno-zeleno in črno, ni veliko očitanj ali nasprotij.
Čeprav so največja tarča razočaranih kmetov predvsem Zeleni in liberalci FDP, Özdemir to pogosto zavrača z argumentom, da so zadnjih petdeset let predvsem ministri CDU (ob podpori SPD) oblikovali nemško kmetijsko politiko. Po njegovih besedah pa predvsem niso naredili dovolj.
Da bo treba nemško živinorejo ter rastlinsko in vrtnarsko proizvodnjo posodobiti, se strinja tudi veliko kmetijskih podjetnikov: to potrebo je jasno poudarila prihodnja komisija Borchert (beri: nemški Johan Remkes). Ta potreba ni nastala zgolj zaradi berlinskih ali bruseljskih zahtev glede biotske raznovrstnosti, dobrega počutja živali, podnebja ali zelenega sporazuma.
Vendar se nemška politika še vedno ne strinja, kako naj se taka kmetijska tranzicija financira. Ali naj to plačajo potrošniki? Ali naj del več milijardnih dobičkov mesnih podjetij, trgovcev in kemijske industrije vložijo nazaj v prehransko proizvodnjo?
Nemški kmetijski sektor je v zadnjih letih sicer deloval razmeroma dobro, vendar mora – tako kot v drugih državah EU – upoštevati, da bo v prihodnjih letih manj podpore za dohodke. Poleg tega je treba rešiti več 'zaostankov': glej onesnaženost z nitrati in ravnanje z gnojevko. Nemško gospodarstvo tudi ne stoji tako dobro kot v drugih državah EU. V naslednjih dveh tednih bodo v Berlinu objavili nove letne in četrtletne številke; morda bo nemško gospodarstvo zdrsnilo v recesijo.
Priljubljenost nemške koalicije je nizka. Radikalne politične in kmetijske skupine skušajo prevzeti razpravo o kmetijskem dizlu. Tovornjakarski vozniki in strojevodje so že stavkali; sedaj kmetje prihajajo na ulice. Ob takšnem slabem ozračju mora koalicija pod vodstvom zveznega kanclerja Olafa Scholza v naslednjih dveh tednih poskušati skozi Bundestag spraviti varčevalne ukrepe v vrednosti več milijard. Za koalicijo semafor bi tudi lahko šlo za usodni trenutek….