Generalni sekretar NATA Jens Stoltenberg je med obiskom turškega zunanjega ministra Mevluta Čavušogluja zelo razumevajoče govoril o invaziji. „Razumem legitimno zaskrbljenost Turčije glede sirskih Kurdov, vendar me skrbi, da bi turška ofenziva lahko razveljavila zmago nad teroristično skupino IS,“ je dejal Stoltenberg.
Stoltenberg je zaskrbljen, da bi več deset tisoč ujetih teroristov IS lahko izkoristilo kaos za pobeg iz zaporov, kjer jih držijo sirski Kurdi.
NATO se nahaja v neprijetnem položaju. Evropske države članice so jezne, ker je ameriški predsednik Donald Trump Turkom na začetku videti, da je dal zeleno luč za ukrepe v Siriji, čeprav se je kasneje umaknil od tega. Hkrati je Turčija pomembna članica NATA, čeprav so odnosi s to državo v zadnjem času napeti. Turčija je namreč izbrala nakup ruskega protizračnega sistema S-400 namesto ameriškega nadomestka.
Posledično zdaj ZDA nočejo več dostaviti novih bojnih letal F-35 Turčiji, čeprav jih je Turčija že naročila. Predsednik Trump tudi grozi svojemu turškemu kolegu Erdoganu z različnimi finančnimi in gospodarskimi ukrepi. Fanatični republikanci v ameriški politiki so Trumpu po vsej verjetnosti jasno izrazili, da lahko ameriški vpliv v Evropi in na Bližnjem vzhodu prehaja v roke Rusov.
Medtem pa je postalo jasno, da so ruske enote na fronti zasedle položaje med sirsko vladno armado in turškimi silami, ki napredujejo. Turki so s podporo sirskih upornikov usmerjeni proti kurdskim milicam. Tako kurdske milice raje prepustijo ozemlje, ki so ga zavzele, Rusi in sirski vladni sili, kot da jih uničijo Turki ali pro-sirski Kurdi.
S tem se v geopolitičnem smislu zdi, da prihaja do preobrata v razmerjih moči: ZDA niso več velesila, ki lahko v vojni poseže na Bližnjem vzhodu, temveč je to mesto zavzel ruski predsednik Putin. Rusi imajo namreč v Siriji že svojo zračno bazo, prav tako se vedno bliže bliža pristanišče ob Sredozemskem morju na jugovzhodu Turčije.
Poleg tega NATO ni več nasprotnik Rusom samo na vzhodni (poljski) in severovzhodni (obala Baltskega morja) meji, ampak tudi na južni (turški) meji Evrope.
Tri dni po začetku turške ofenzive proti Kurdom v Siriji je po poročilu Združenih narodov že 100.000 civilistov pobegnilo iz te države. Večina ljudi beži z avtomobili, avtobusi, tovornjaki ali peš od obmejnih mest, kjer potekajo boji, proti jugu. Veliko jih je nastanjenih v šolah in drugih ustanovah.
Ne bojijo se le vojne, temveč tudi morebitnih zločinov s strani pro-turških sirskih upornikov, ki napredujejo z Turki. Mnogi od teh bojevnikov so skrajni džihadisti, ki so v preteklosti zagrešili nasilje nad nemuslimani in drugimi prebivalci.