Iz letne svetovne proizvodnje 4 milijard ton hrane na leto se izgubi četrtina. Po podatkih svetovne organizacije za hrano Združenih narodov (FAO) se približno 1,3 milijarde ton užitne hrane zavrže. Univerza v Edinburghu celo navaja, da je ta odstotek še višji in da kar 44 odstotkov kmetijske proizvodnje nikoli ne zaužijejo ljudje.
»Na planetu trenutno živi približno 7,8 milijarde prebivalcev, vsak posameznik pa povprečno potrebuje 1,4 kilograma hrane,« navaja nedavna študija britovega novičarskega agenta Bloomberg-Green. »To pomeni, da je letno potrebnih približno 3,7 milijarde ton hrane za prehrano celotnega svetovnega prebivalstva.« Ob tem pa je treba preprečiti, da bi velike površine naravnih območij posekali za proizvodnjo hrane.
»Razvojne države zavržemo prav toliko hrane kot razvite države,« priznavajo raziskovalci. »Le oblika zavržene hrane se razlikuje. V bogatih državah več kot 40 odstotkov izgub nastane v trgovinah in pri samih potrošnikih doma. V revnejših državah, kjer gospodinjstva veliko manj zavržejo, pa več kot 40 odstotkov izgub nastane med obiranjem in dobavo.«
Podatki Environmental Systems Research Institute (Esri) kažejo, da se na koncu dejansko porabi le med 30 in 50 odstotki potencialne proizvodnje. Opozorili so tudi na izgubljene možnosti zaradi slabo rabljenih kmetijskih zemljišč, ki bi z boljšimi tehnikami in upravljanjem na hektar rodsneje dala bistveno več. Po ocenah bi bilo možno doseči letno proizvodnjo hrane v višini 9 milijard ton.
»Po raziskavi Združenih narodov bi bilo mogoče 2,2 milijarde hektarjev degradirane nekdanje kmetijske zemlje s pravilno uporabo gnojil in namakanja obnoviti. Določeni del tega povrnjenga zemljišča bi porabili za zalesnjevanje, preostanek pa bi moral letno proizvesti približno 500 milijonov ton hrane,« trdijo v Bloombergovi študiji.
»Ne vse užitne pridelke pridelujejo za hrano,« dodaja Bloomberg. »Skoraj 600 milijonov hektarjev zemlje se uporablja za gojenje pridelkov za etanol kot gorivo za avtomobile. Prehod na električna vozila bi sprostil dragoceno kmetijsko zemljo za živilsko pridelavo, s čimer bi lahko prehranjali še dodatnih 280 milijonov ljudi.«
»Seveda so to le teoretične ocene. Politika, gospodarstvo, kultura in trgovina prav tako vplivajo na verigo preskrbe s hrano. Noben kmetijski sistem ne bo nikoli popoln. A tudi z realnejšimi cilji obstaja več kot dovolj kmetijskih površin, da lahko zagotovimo prehrano rastočemu svetovnemu prebivalstvu.«