Na podnebnem vrhu ZN v Madridu po skoraj dveh tednih pogajanj prevladuje temačno vzdušje, saj še ni dogovora o omejitvi segrevanja Zemlje. Ekonomsko močne države ne želijo opustiti svojih obstoječih starih pravic do emisij, prav tako pa je financiranje novih podnebnih politik še vedno predmet razprav.
Tako kot na mnogih prejšnjih podnebnih konferencah pa je potrebna podaljšanja, da bi dosegli dogovor. Razprava se namreč zatika pri členu 6 pariškega podnebnega sporazuma (2015). Ta člen predvideva uvedbo tržnih mehanizmov za trgovanje z emisijami, 'pravice do onesnaževanja zraka', kot temu pravi okoljevarstveno gibanje. Tudi na vrhu COP24 lani v poljskem Katovicah niso dosegli pravil za tovrstno globalno ogljično trgovanje.
Mnenja o podnebnih ambicijah so prav tako deljena. Več različnih strani, na čelu z Evropsko unijo in ranljivimi državami, si želi jasen poziv k zvišanju ciljev za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov do leta 2020. Toda druge države so na tem področju bolj zadržane. Eden od zagovornikov takšne mednarodne trgovine, nizozemski evropski poslanec Bas Eickhout (Zelenikova levica), zagovarja strožje kriterije za učinkovitejše zajezitev segrevanja Zemlje.
Doslej dogovorjene zaveze namreč niso združljive s ciljem pariškega podnebnega sporazuma. Države so se takrat dogovorile, da bodo segrevanje Zemlje omejile na 2 stopinji, po možnosti 1,5 stopinje. Ob trenutni stopnji onesnaževanja in obstoječih svetovnih dogovorih pa naj bi konec stoletja segrevanje doseglo kar 3 stopinje.
O tem med udeleženci podnebnega vrha v Madridu vlada nestrinjanje. Veliko držav meni, da je pripravljeno zaključno izjavo organizatorja, Čila, preveč milo. Med njimi sta Evropska unija in skupina majhnih otoških držav, ki želita, da se stare pravice vzamejo iz trga, saj imajo mnoge države trenutno preveč pravic do emisij
in lahko dodatne pravice kupijo po prenizkih cenah. Tako ni dovolj spodbud, da bi države same zmanjšale izpuste.
Nasprotovanje prihaja med drugim iz Brazilije in Rusije, ki si želita finančne podpore za preklic presežnih pravic do emisij, ter Avstralije, ki si želi ohraniti nakup poceni pravic. Predvsem države z močno ekonomijo nasprotujejo večjim prilagoditvam za zajezitev podnebnih sprememb.
Večina udeležencev pa si prav nasprotno želi dogovore o zmanjšanju onesnaževanja zraka in poziva k ambicioznejši zaključni izjavi.