Komaj pol leta po predstavitvi podnebnih načrtov EU za boj proti segrevanju planeta je Evropska komisija napovedala pet novih predlogov za nadaljnje zmanjšanje izpustov metana in dušika. To zmanjšanje naj bi predvsem dosegli s prehodom z onesnažujočih virov energije (kot sta zemeljski plin in premog) na čisto energijo, na primer vodik.
Energetski sektor (beri: elektrarne in GasUnie) ima do leta 2030 čas, da zmanjša del svojih izpustov metana. Razmišlja se o popravljanju puščajočih plinovodov in o sežiganju ostankov plina.
Metan (CH4) je po ogljikovem dioksidu (CO2) najpomembnejši toplogredni plin, ki prispeva k globalnemu segrevanju. Ko uide v zrak, je od CO2 do 80 do 100-krat močnejši. Metan je odgovoren za četrtino človeško povzročene globalne topline. Z golim očesom ni viden.
Metan v Evropi še vedno ni dovolj reguliran. Z novo zakonodajo o metanu želi Evropska komisija nasloviti izpuste v energetskem sektorju, s ciljem omejitve do leta 2030 in kasnejšo razširitvijo.
Metan v ozračju zdrži približno 15 let. Če bi se zdaj prenehal izpuščati, bi se planet že v 15 letih odzval. Ne bi se več dodajal metan in njegov delež v ozračju bi se zmanjšal. Toplogredni učinek bi se celo zmanjšal. Vendar pa samo zmanjšanje metana ni dovolj za boj proti globalnemu segrevanju.
Del uporabe zemeljskega plina bo v prihodnosti nadomeščen z vodikom. Zato Evropska komisija pregleduje plinsko zakonodajo in vanjo dodaja pravila o vodiku. Za vzpostavitev trga z vodikom bodo uvedena pravila o tržnem redu, uporabi infrastrukture in pravicah potrošnikov.
Razvoj vodikovega plina v velikem merilu je še v povojih, a inženirji in tehniki že danes pravijo, da je to plin prihodnosti.
Prejšnji teden je Inštitut za kmetijsko in trgovinsko politiko (IATP) predstavil novo študijo o okoljskih učinkih 35 največjih mesnih in mlečnih korporacij v Evropi. Po IATP so te odgovorne za 7 odstotkov toplogrednih plinov v EU. Med 35 analiziranimi podjetji so med drugim FrieslandCampina, Danish Crown, Nestlé in Danone. Pregledali so njihove podnebne načrte in izpuste v dobavnih verigah.
Oseminosemdeset odstotkov vsega mesa in mlečnih izdelkov v EU prihaja iz 10 evropskih držav: Nemčija, Francija, Španija, Poljska, Italija, Nizozemska, Danska, Irska, Belgija in Združeno kraljestvo. Za prehod v evropskem kmetijstvu morajo te države vložiti največ truda, pravijo raziskovalci.
Avtorji ugotavljajo, da nobena mlečna ali kmetijska korporacija ni upoštevala zmanjšanja živinoreje kot možne rešitve. Prav tako naj bi močno naraščajoči izvoz mesa prispeval k povečanju izpustov.
Nobena država članica EU teh velikih agro-korporacij ne drži zadolženih za izpuste v njihovih verigah, kljub temu da so izpusti iz kmetijstva v zadnjem desetletju narasli. Medtem ko se EU pripravlja na uvedbo "ogljično kmetovanja" (CFI, Carbon Farming Initiative) kot del Zelene dogovora, bi morale države članice EU obvezati mesno in agroindustrijo k zmanjšanju izpustov, poudarja IATP.
Le tri izmed proučevanih podjetij (Nestlé, FrieslandCampina in ABP) so napovedala načrte za znižanje skupnih izpustov v dobavni verigi. IATP ugotavlja, da imajo velika agro podjetja redko podnebne načrte ali cilje. Tudi tista, ki jih imajo, so pogosto kriva "greenwashinga" in se predstavijo kot bolj okolju prijazna, kot v resnici so.