V tako imenovanih 'centrih za vrnitev' naj bi bili migranti nameščeni med obravnavo njihove prošnje za azil oziroma tja, kamor naj bi bili zavrnjeni iskalci azila iz držav EU vrnjeni. Italijanska premierka Meloni je pred nekaj meseci začela s takšnim centrom v Albaniji, a so italijanski sodniki to odločitev razveljavili.
Kristersson in Nehammer sta poudarila, da dejansko samo dvajset odstotkov zavrnjenih migrantov zapusti EU. Po besedah Kristerssona so potrebne nove strategije za izvajanje obstoječih pravil in zagotavljanje integritete migracijske politike. Nehammer je dodal, da brez skupnih ukrepov lahko EU izgubi verodostojnost.
Načrt predvideva vzpostavitev sprejemnih centrov v varnih tretjih državah, kot sta Albanija ali Srbija, kjer bi migranti lahko bivali, dokler se njihova situacija ne reši. Te države bi v zameno prejele finančno ali politično podporo od EU. Po besedah Kristerssona naj pobuda ne bi zgolj povečala učinkovitosti deportacij, ampak tudi odvračala od nezakonite migracije.
Politični pritisk za reševanje migracij je velik. Desne stranke v več državah članicah EU pritiskajo za strožje migracijske zakonodaje. Na zasedanju Evropskega sveta oktobra je bila že obravnavana vloga tretjih držav pri nadzorovanju migracijskih tokov.
Kritike na račun načrtov se vrstijo. Organizacije za človekove pravice opozarjajo na etične dileme in kršitve mednarodnih zakonov v takšnih sprejemnih centrih. Nasprotniki izpostavljajo tveganja »izdaje evropskih odgovornosti« državam zunaj Unije. Kljub temu pa zagovorniki trdijo, da je ta pristop nujen za ohranitev delujočega migracijskega sistema.