Če zavrnjeni prosilci za azil tega ne morejo ali nočejo storiti, jih lahko namestijo v sprejemne centre zunaj EU. To zadržanje mora odobriti upravni ali sodni organ in lahko traja največ 24 mesecev. To velja tudi za mlade družine z majhnimi otroki.
Tovrstno prisilno bivanje v centru v Albaniji ali Libiji se lahko podaljša za največ šest mesecev, če se situacija v državi izvora spremeni, če pridejo na dan nove informacije ali se izboljša sodelovanje s tretjo državo. To je zapisano v novem zakonu o vrnitvi, ki ga je Evropski parlament sprejel v sredo.
Hišne preiskave
Da bi omogočili hitrejše vrnitve, imajo države EU pravico same izvajati preiskave. To lahko vključuje hišne preiskave ter pregled in zaseg osebnih predmetov in elektronskih naprav, kot so prenosni računalniki ali mobilni telefoni.
Promotion
Zavrnjeni prosilci za azil so v EU označeni kot ilegalne osebe. Če se preselijo v drugo državo EU, tam lahko prejmejo dodatno zaporno kazen. Države EU lahko tudi zahtevajo, da se ti posamezniki redno prijavljajo ali bivajo na določenem mestu. Prav tako so dovoljene alternative, kot so elektronsko nadzorovanje ali finančni pritiski (beri: znižane ali nikakršne socialne pomoči).
Že v Albaniji
Da bi omogočili zaostritev politik vrnitve, je treba skleniti tudi sporazume z državami zunaj EU. Sprejeti zakon predvideva dogovore o »centrih za vrnitev«. To so lokacije v državah, ki niso članice EU, kjer zadržujejo ilegalce, preden jih vrnejo v njihovo državo izvora. Države EU lahko same sklepajo takšne dogovore s tretjimi državami o teh centrih za vrnitev.
Italija je s tem začela že pred dvema letoma, ko je ustanovila sprejemni center v Albaniji. Ta je moral pozneje zaradi odločbe italijanskega sodišča prenehati z delovanjem, ker je bil v nasprotju z italijanskimi in evropskimi zakoni. Ti centri so zdaj dovoljeni. Med drugim je Nizozemska že sklenila sporazum o sodelovanju z Italijo.
Tudi otroci
Za mladoletnike brez staršev ali skrbnikov velja izjema: ti ne smejo biti poslani v centre za vrnitev. Sporazumi z državami zunaj EU so dovoljeni samo, če te države spoštujejo človekove pravice, mednarodno pravo in načelo nevrnitve (non-refoulement). Preden tak dogovor začne veljati, mora država članica EU o tem obvestiti Evropsko komisijo in druge države članice.
Po 20 letih
„Ljudje upravičeno pričakujejo, da kdorkoli nima pravice ostati tukaj, vrnejo v svojo državo izvora,“ pravi nizozemski evropski poslanec in poročevalec Malik Azmani (Renew/VVD), ki je bil glavni avtor novega zakona o vrnitvi. „Imel sem eno jasno prioriteto: Evropa mora zagotoviti učinkovite, realne rešitve, da ponovno dobi nadzor nad migracijami. Za to sem se močno zavzemal. In danes, po skoraj dvajsetih letih zastoja, nam je uspelo.“