V glavnih mestih Evrope se vse bolj krepi prepričanje, da mora Evropska unija okrepiti svoj položaj v svetu. Mednarodno okolje opisujejo kot bolj ostro in konkurenčno, z velikimi silami, ki vse bolj odločno branijo svoje interese.
Osrednja tema je konkurenčnost Evrope. Industrija, tehnologija in proizvodne zmogljivosti so omenjene kot ključni stebri. Europa se mora izogniti gospodarski odvisnosti in zaostajanju v primerjavi z drugimi gospodarskimi velesilami.
Evropski komisar Séjourne meni, da se morajo države EU zdaj resno posvetiti skupni evropski proizvodni industriji. Pobuda francoskega evropskega komisarja prihaja tik pred evropskim vrhom o krepitvi samostojnega položaja EU med gospodarskimi velesilami, kot sta ZDA in Kitajska.
Poziv k hitrejši večji skupni sodelovanju sovpada tudi s silovitim pozivom nekdanjega predsednika EU Draghija, ki je bil prejšnji konec tedna objavljen v nekaterih velikih evropskih časopisih. Italijan je že pred enim in pol letom podal smernice novi evropski komisiji Ursule von der Leyen za krepitev položaja evropskih podjetij.
Predsednik skupine Manfred Weber iz največje politične stranke v evropski politiki, EPP, je konec prejšnjega meseca javno pozval k bolj integrirani evropski politiki, kar je skoraj zvenelo kot zagovor za zvezno obliko EU. Meni, da bi morale evropske države članice Nata, če bo treba, postati lastna atomska sila, morda z uporabo britanskega in francoskega jedrskega orožja.
Pospešeno združevanje velikih evropskih industrijskih podjetij, vključno z orožarsko industrijo, je tudi odziv na rusko vojno proti Ukrajini in na tarifno vojno, ki so jo ZDA začele proti preostanku sveta.
V debati pomembno vlogo igra tudi obramba. Širše je sprejeta potreba po boljšem sodelovanju in krepitvi evropske proizvodnje orožja, tudi v luči mednarodnih konfliktov in varnostnih tveganj na vzhodni meji Evropske unije.
Hkrati pa se (znova) razplamti razprava o tem, kako naj bi bila Evropska unija vodena. O tem se že leta veliko govori, a malo odloča. Predlogi za poenostavitev in učinkovitejše odločanje še vedno naletijo na vprašanja o izvedljivosti, vedno pa kdaj komu izmed premierjev ali ministrov zmanjka volje za napredek. Kritiki pravijo, da iz Bruslja očitno še niso nič naučili o brexitu.
Pravilo soglasja v zunanjepolitičnih odločitvah velja za pomembno oviro. Vedno več evropskih politikov opozarja, da lahko ta princip blokira odločitve in omejuje Evropo pri hitrem in enotnem odzivu. Zlasti v zadnjih letih se vse pogosteje kaže, da EU v takih primerih drugi veliki sile silijo pred dokončane dejstva.