Odpornost večine Britancev do Evropske unije ni nova in pravzaprav ni posledica nerazumljivih ali zelo spornih nedemokratičnih oziroma proti-britanskih ukrepov EU. Dejstvo, da milijoni običajno razmišljujočih Britancev ta teden glasujejo za politično stranko, ki zagovarja izstop iz EU, lahko za Evropejce s kontinenta najbolje razumemo prek pogosto prezrte "otokarske identitete".
Več stoletij so države Združenega kraljestva zdržale brez evropskega kopnega: imele so svojo vlado, svojo cerkev, svojo vojsko, svojo valuto, in zdržale brez drugih držav. Poleg tega so mnogi Britanci na svojih geografsko oddaljenih in težko dostopnih otokih nekoliko nacionalistični in samosvoji.
Tak odnos je za ljudi s kontinenta najbolj primerljiv z mentaliteto na drugih evropskih otokih, kjer prebivalci ne marajo "tistih ljudi na kopnem, ki nam pridejo govoriti, kaj moramo početi, in še z našim davkoplačevalskim denarjem odidejo."
Sicilija ima svojo mafijsko vlado, Sardinija lahko prav tako brez Rima; Korzika ima ločitveni gibanji; Kanarski otoki imajo svoj parlament; enako velja za Ibizo in Mallorco. Veliko prebivalcev Krete nikoli ni bilo na kopenskem Grčija (ta država je sestavljena iz otokov; zato ni močne nacionalne uprave). Grenlandija lahko brez Danske.
Življenje na otoku ima svoje čare, a tudi slabosti. Oblikuje občutek "pripadnosti skupini", poznanstva, povezanosti, ker se poznamo in imamo nekaj skupnega, česar ni mogoče spremeniti. In večji kot je otok, več lastnih storitev lahko prebivalci vzdržujejo (srednje šole, bolnišnice, železnice, policijo in podobno). Zato so Irci na svojem irskem otoku želeli neodvisnost.
Francoski in nizozemski Antili trdijo, da lahko opravijo brez Pariza in Haaga in želijo upravljati svoje zadeve sami. Na mnogih majhnih otokih sicer obstaja občutek »pripadajanja skupnosti«, vendar tudi zavedanje, da potrebujejo “skozi morje” druge – ne le za učni avto in vozniški izpit, ampak tudi za porode v bolnišnicah ali državno pomoč za nov kanalizacijski sistem. Tudi takrat, ko je ta 'druga stran' na drugi strani sveta.
Za Evropce s kopnega pa se je v zadnjih desetletjih odvijal povsem nasproten razvoj: mobilnost se je povečala, počitnice so se podaljšale, razdalje so se skrčile. Tudi trgovina je postala vse bolj čezmejna. Švicar lahko v enem dnevu vozi do Danske ali Španije; Madžar lahko v enem dnevu pride do Poljske ali Francije; Nizozemec do Avstrije ali Anglije. Prebivalci Britanije tega ne poznajo in nimajo takšne izkušnje.
Britanija se je leta 1974 odločila, da se pridruži dvanajstim državam Evropske gospodarske skupnosti (EGS), vendar to ni bila zrelo sprejeta odločitev britanskega nacionalnega člena te skupine, temveč zgolj priključitev k gospodarsko-finančnemu modelu za dobiček. Večina teh dvanajstih držav so bili že dobri sosedje: Nizozemska, Belgija, španska Costa Brava in zavezniške Francija in Nemčija. EGS je dokazal svojo uporabnost, britansko gospodarstvo pa je začelo zaostajati.
Širitev EGS s 12 na 16 držav je za države s kopnega logična in pravzaprav samo prilagoditev obstoječi vsakodnevni praksi. Enotni trg bi prinesel prednosti tudi britanskim podjetjem. Da so se te 16 države začele pogovarjati o brezviznih območjih (Schengen), je bilo več kot razumljivo. A vsa ta kontinentalna logika in argumenti so za večino Britancev komaj držali - ti namreč ne obiščejo kopnega. Tam skoraj nimajo razlogov za potovanje; imajo vse sami.
Ko je leta 1989 padel Berlinski zid in so se vzhodnoevropske države lahko odločale o svoji poti ter zaprosile za članstvo v EU, je bila za kontinentalce logično, da jih sprejmejo ('ponovna združitev Evrope'). Za mnoge Britance pa je evropski projekt prehoda od 12 preko 16 do 26 držav z enakimi pravicami in vplivom pomenil občutek nacionalne izgube. In zato mnogi razumno razmišljujoči Britanci pravijo, da lahko utemeljeno razložijo, zakaj je za njihovo državo bolje, da izstopi iz EU.
V četrtek bodo lahko šli na volišča. Pravzaprav obstajajo le tri možnosti: čim prej brezkompromisen izstop iz EU, kasnejši postopni izstop v manjšem obsegu ali pa ostati v EU.