Glavni viri onesnaženja so gnojila in kemične snovi iz kmetijstva, ki onesnažujejo vodo z hranili, kot sta dušik in fosfor, kar vodi do evtrofiracije. Poleg tega industrijske odpadne vode prispevajo k kemičnemu onesnaženju rek, jezer in obalnih voda.
Strukturne spremembe na vodnih poteh, kot so jezovi in regulacija, so prav tako prispevale k ekološkemu upadu, izhaja iz novega poročila Evropske agencije za okolje.
Površinske vode so ključnega pomena za ohranjanje biotske raznovrstnosti, vendar se v številnih regijah severozahodne Evrope (vključno z Belgijo, Nizozemsko in Nemčijo) kakovost več kot 90 % vodnih teles ocenjuje kot zmerno, slabo ali zelo slabo.
Prihajajoča revizija EU-smernic za onesnaževanje tal in obvladovanje izpiranja kemičnih snovi je zato ključnega pomena. Ta revizija okvirne direktive ne sme le izboljšati kakovosti vode, temveč tudi obnoviti zdravje ekosistemov.
Poleg grozečega onesnaženja površinskih voda mora Evropa upoštevati tudi podnebne spremembe, ki dodatno pritiskajo na vodno varnost. Naraščajoče temperature, spreminjajoči se vzorci padavin in daljša obdobja suše vplivajo na povečanje vodnega stresa v različnih regijah, zlasti v južni Evropi. Vodna telesa, kot so reke in jezera, se tam hitreje onesnažujejo, kar še naprej poslabšuje kakovost vode.