Srečanje je bilo zasenčeno s trdim nasprotovanjem držav, ki močno temeljijo na prihodkih od izvoza nafte. Uspele so preprečiti jasne dogovore o zmanjševanju uporabe fosilnih goriv. Zaradi tega je ključni del pogajanj izostal, kar je več delegacij označilo za resno razočaranje.
Kljub temu so bili narejeni koraki naprej na področju finančne podpore za okoljske in podnebne cilje. Konferenca je prinesla nove zaveze, da se bo pomagala državam bolje zaščititi pred ekstremnimi vremenskimi pojavi ter da se bo namenilo več sredstev za projekte, ki krepijo naravo, gozdove in pravice do zemljišč.
Več delegacij je govorilo o nujni potrebi po napredku, pri čemer so poudarili, da ti koraki še zdaleč niso zadostni za izzive, ki prihajajo.
Mešan izid je povzročil občutek 'malo, a vendar nekaj'. Nekateri udeleženci so rezultat videli kot minimalno osnovo za nadaljnje delo, medtem ko so drugi opozarjali, da je potreba po ukrepanju veliko večja od tistega, kar je bilo zdaj dogovorjeno.
Ob tem je ostal jasen občutek, da konferenca ni izkoristila zagona, ki so ga mnogi pričakovali.
Posebno izstopajoče je bilo dejstvo, da se je vse to dogajalo v srcu Amazonskega pragozda, regije, ki po svetu simbolizira boj proti krčenju gozdov in izgubi narave. Čeprav je bila tema močno prisotna, velika prelomnica ni nastopila. Načrti za večjo zaščito gozdov in lokalnih skupnosti so bili omahljivi in brez jasnosti ter moči.
Razočaranje nad končnim izidom je bilo zato še toliko bolj izrazito. Ravno na mestu, kjer so posledice podnebnih sprememb najbolj vidne, so bile velike upe na jasen premik v strategiji. Izostanek tega pa je okrepil kritike, da konferenca sicer dosega napredek, a ne tistega, na katerega svet čaka.
Hkrati so nekateri delegati opozorili, da je sodelovanje med državami še vedno mogoče, tudi v času, ko geopolitična napetost narašča. To je srečanju dalo določeno simbolno vrednost: dokaz, da mednarodni dogovori ne rabijo zastati, čeprav so koraki manjši, kot bi si mnogi želeli.