Evropski zeleni dogovor je od leta 2020 temelj teh prizadevanj in je prinesel pomembne energetske in okoljske koristi. V zadnjem času pa sta pridobila na moči politična opozicija in podnebni skepticizem, kar se je delno odrazilo tudi v izidih nedavnih volitev v Evropski parlament.
Kljub temu, da se podnebne spremembe nadaljujejo, so zdaj prednost dobile gospodarske skrbi in varnostna vprašanja. Oblikovanje političnega prostora v Evropskem parlamentu lahko vpliva na podnebno politiko
Prejšnje volitve leta 2019 so vodile do močne podnebno usmerjene politike pod vodstvom predsednice komisije Ursule von der Leyen. Kljub začetnemu zagonu zelene politike se zdaj podnebna politika EU sooča z počasnim gospodarskim okrevanjem, vztrajno inflacijo in naraščajočimi stroški energije, kar je še poslabšala ruska invazija na Ukrajino.
To je povzročilo proteste in nasprotovanje, vključno z zahtevami po "premoru" pri okoljskih predpisih, ki jih je izrekel francoski predsednik Emmanuel Macron. V Nemčiji počasno gospodarsko okrevanje vpliva na zaviranje preveč radikalnih okoljskih ukrepov.
Nedavne volitve za Evropski parlament so prinesle znaten upad sedežev za Zelene stranke. Največja skupina, sredinsko desna Evropska ljudska stranka (EVP), se pri mnogih okoljskih in podnebnih vprašanjih vse bolj zavzema za tehnološko nevtralen pristop, ki pogosto trči z Zeleni in socialisti.
Gledano naprej glede podnebne poti bodo Socialisti in demokrati (S&D) ter liberalna skupina Renew Europe še naprej podpirali Zeleni dogovor, čeprav z različno poudarjenostjo socialne pravičnosti in pragmatične izvedbe. Nasprotno pa se konservativne in skrajno desne skupine, kot so Evropski konservativci in reformisti (ECR) ter Identity and Democracy (ID), zavračajo Zeleni dogovor.
Nova (bolj desno usmerjena) razporeditev sedežev v parlamentu bi lahko vodila v bolj konservativne koalicije, a Zeleni in leve stranke lahko še vedno odigrajo vlogo pri ohranjanju podnebne politike EU. Čeprav se zeleni program srečuje z izzivi, je malo verjetno, da bo Strasbourg razpustil Zeleni dogovor, še zlasti če Ursula von der Leyen ostane predsednica Evropske komisije.
Opustitev zelene preobrazbe bi bila strateška napaka za evropske oblikovalce politik. Kljub nasprotujočim si prioritetam ostaja podnebna kriza nujna, saj je segrevanje v Evropi dvakrat hitrejše od svetovnega povprečja.