Nova evropska študija ocenjuje, da bi sanacija onesnaženja s PFAS do leta 2050 ('čez eno generacijo') lahko stala okoli 440 milijard evrov. Gre za izdatke za odstranjevanje teh snovi iz vode, tal in življenskega okolja.
V neugodni situaciji, kjer onesnaženje narašča ali ukrepi izostanejo, bi lahko stroški presegli več kot 1 bilijon evrov. To grozi z dolgotrajnim finančnim bremenom za vlade in družbo.
Kakovost vode
Hkrati so se države EU strinjale s strožjimi pravili za površinske in podzemne vode. Uvedene bodo ostrejše norme za določene PFAS in druge onesnaževalce, da bi bolje zaščitili kakovost vode.
Promotion
Vendar popolna prepoved izpustov ali proizvodnje PFAS ni del teh pravil, kar pomeni, da po mnenju več vpletenih ostaja jedro problema nespremenjeno.
PFAS se opisuje kot snovi, ki se komaj razgradijo in se kopičijo v okolju ter organizmih. Uporabljajo se v različnih izdelkih in se širijo skozi vodo in tla.
Okoljske organizacije vztrajajo pri nadaljnjih ukrepih. Trdijo, da same strožje norme niso dovolj in zahtevajo strukturne spremembe, ki preprečujejo novo onesnaženje.
Grozi zamuda
Poleg tega opozarjajo na zamudo pri pregledu evropske kemijske zakonodaje. Reforma uredbe REACH je bila načrtovana, a je zamujala.
Po mnenju civilnih organizacij mora ta prenova preprečiti ponavljanje onesnaževalnih kriz, kot je trenutna s PFAS. Poudarjajo, da kemijsko onesnaženje prispeva k resnim boleznim in visokim družbenim stroškom.
Medtem kemijski sektor vodi kampanjo za omejitev ali odlog strožjih sprememb. Zagovorniki reform pravijo, da lahko le temeljite spremembe pravil preprečijo nadaljnje rast stroškov.