Sprejetje poročila Komisije zahteva kvalificirano večino: najmanj petnajst držav EU, ki skupaj predstavljajo 65 odstotkov prebivalstva EU, mora dati soglasje. Vendar pa se politični izračun izkaže za zapletenega, saj so mnenja močno različna glede prerazporeditve prosilcev za azil in višine finančnih prispevkov.
Nova zakonodaja med drugim določa, da je mogoče prošenj za azil vložiti že na uradih EU zunaj držav članic, prav tako se lahko prosilci za azil (medtem ko se njihova prošnja obravnava) začasno nastanijo v sprejemnih centrih izven meja EU. Italija je lani poskušala to urediti sama, vendar je to v nasprotju z obstoječimi pravili EU in so sodišča EU tak ukrep razveljavila.
Zamuda je vzbudila kritike v Evropskem parlamentu. Evroposlanka Birgit Sippel, glavna pogajalka za migracijski pakt, želi, da Komisija pojasni zamujeni rok. Zahtevala je sklic nujne seje odbora za državljanske svoboščine, da bi razpravljali o posledicah morebitne zamude.
Tudi napetosti med državami EU naraščajo. Poljska in Madžarska nasprotujeta obveznemu solidarnostnemu mehanizmu, medtem ko je Belgija napovedala, da ne bo sprejela novih prosilcev za azil, bo pa finančno prispevala.
Poraz Komisije naj bi določil, katere države EU so pod največjim migracijskim pritiskom in koliko prosilcev za azil je treba „preseliti drugam“. Analiza EU temelji na številu prošenj za azil, podeljenih statusih in razpoložljivih sprejemnih zmogljivostih.
Države lahko izbirajo način prispevka: preselitev prosilcev za azil iz preobremenjenih držav, plačilo 20.000 evrov za vsakega nepreseljenega posameznika ali prispevek k operativni podpori, na primer za sprejemne centre ali upravno obdelavo. To je določeno v migracijskem in azilnem paktu, sprejetem leta 2024.
Medtem je Evropska komisija predstavila nov seznam sedmih t.i. „varenih držav“: Kosovo, Bangladeš, Kolumbija, Egipt, Indija, Maroko in Tunizija. Zaradi tega se lahko prošnje prosilcev za azil iz teh držav lažje zavrnejo in ti lahko vrnejo v omenjene države.
Organizacije za človekove pravice ostro kritizirajo ta seznam. Po mnenju skupin, kot je EuroMed Rights, države, kot so Tunizija, Egipt in Maroko, niso varne zaradi resnih kršitev človekovih pravic. Komisija pa vztraja, da seznam ne omejuje pravic prosilcev za azil in je potreben za usklajen evropski sistem.