Reforma večletnega finančnega okvira (MFO) naj bi sprostila več sto milijard evrov za nove prioritete. Pri tem bodo izdatki za obrambo dobili znatno večjo težo. Med ključnimi cilji je tudi krepitev evropske industrije in konkurenčnosti. Parlament sprejema, da bo to prizadelo obstoječe programe, čeprav ta premik vzbuja zaskrbljenost.
Pomemben del reforme je združevanje različnih skladov. To naj bi omogočilo učinkovitejše delovanje in hitrejšo odzivnost na nove izzive. Kritiki opozarjajo, da ta pristop zmanjšuje preglednost in zagotavljanje, da sredstva ohranijo prvotni namen.
Poleg tega se povečuje vloga držav pri odločitvah o porabi sredstev. Državam EU je dana večja pristojnost glede uporabe sredstev iz združenih skladov. Zagovorniki to vidijo kot praktičen način, da se upoštevajo lokalne razmere, nasprotniki pa menijo, da je s tem ogrožena koherentnost evropske politike.
Za kohezijsko politiko reforma pomeni premik poudarka. Tradicionalno je ta sklad služil krepitvi manj razvitih regij. Zdaj se bo uporabljal širše, med drugim tudi za obrambo in gospodarsko varnost. Obstaja strah, da bo osnovni cilj solidarnosti med regijami potisnjen v ozadje.
Regionalni predstavniki so izrazili ostro kritiko. Opozorili so, da reforma pomeni izčrpavanje kohezije in vračanje k nacionalni logiki. Po njihovem mnenju lahko novi pristop poveča razliko med bogatimi in manj razvitimi območji namesto, da bi jo zmanjšal.
Pred odločanjem se je pojavilo napetost zaradi državljanskih pobud o regionalni avtonomiji. Predlog, da se nacionalne regije bolje priznajo, Komisija ni sprejela.
Kritični je bil tudi zeleni sektor. Sektor vetrne energije se boji, da bo zapostavljen, saj reforma ne predvideva posebnega sklada za obnovljive vire energije. S tem obstaja tveganje, da bodo prednost dobili obramba in industrija na račun podnebnih in energetskih ciljev, je bilo navedeno.
Kljub tem nasprotnostim je široka večina parlamenta glasovala za. Komisija tako dobi prostor za prepis dolgoročnega proračuna. Politično sporočilo je, da se EU prilagaja spreminjajočim se časom, v katerih prevladujejo obramba, industrija in nacionalni prostor za politiko, tudi če to pomeni izgubo tradicionalne evropske kohezije.