Spominjanje je bilo zaznamovano s tihim poklonom, priznanjem kolektivne krivde in pozivi k trajni budnosti proti sovraštvu in zanikanju.
Sejo polnega zbora so začeli z minutnim molkom za žrtve. Parlamentarci so se spomnili neuspeha mednarodne skupnosti, da bi preprečili tragedijo leta 1995. Pokol tisočev bosanskih fantov in moških, ki se je zgodil kljub nadzoru ZN v določenih enklavah, ostaja globoka rana v evropski zgodovini.
Slovesnosti v Strasbourgu se je udeležila obsežna bosanska delegacija, vključno z dvema preživelima masakrov. Več govornikov je poudarilo, da Srebrenica ni bila izoliran dogodek. Genocid je bil posledica večletnega spodbujanja sovraštva, dehumanizacije in politične propagande.
Predsednica Evropskega parlamenta Roberta Metsola je pozvala k aktivnemu obujanju spomina ter spomnila, da je Evropski parlament leta 2009 11. julij razglasil za uradni dan spomina. Poudarila je, da spominjanje ni samo dolžnost do preteklosti, ampak tudi naloga za prihodnost: za boj proti dezinformacijam in ohranjanje spomina življenja.
Ob obujanju spomina niso gledali samo nazaj. Omenjeni so bili tudi aktualni konflikti. Izrečena je bila kritika trenutne evropske politike glede zaščite civilistov in človekovih pravic. Genocid v Srebrenici je bil prikazan kot primer, kaj se lahko zgodi, če se opozorilni znaki ignorirajo.
Obuditev spomina je služila tudi kot opozorilo pred sodobnimi političnimi tendencami, kjer so prebivalci znova stigmatizirani. Izvedene so bile tudi primerjave z današnjimi izraelskimi vojaškimi akcijami proti Palestincem v Gazi.
V različnih govorih so poudarjali pomen pravice in kolektivnega spomina. Govorniki so izpostavili, da je priznanje resnice ključno, še posebej v času, ko vedno bolj prispevata zanikanje genocida in revizionizem. Zaščita dejstev je po njihovem mnenju demokratična odgovornost.
Izven parlamenta po svetu pripravljajo spominske dogodke za 11. julij. V Bosni in Hercegovini se pri osrednji slovesnosti pričakuje do 150.000 ljudi. Sorodniki tudi letos ponovno pokopljejo identificane posmrtne ostanke žrtev, kar kaže, da proces žalovanja še zdaleč ni zaključen.
Travma živi naprej v družinah in skupnostih, ne le v nekdanjih jugoslovanskih republikah, temveč tudi drugod po Evropi.
Trideset let po dogodkih odmeva poziv po priznanju in resnici. Evropsko spominjanje v Strasbourgu je poudarilo, da ta tragedija prinaša trajne ne samo politične, temveč tudi moralne obveznosti.