Nizozemski evroposlanec Mohammed Chahim (PvdA) meni, da je kmetijski upor proti napovedanim načrtom za prepolovitev uporabe pesticidov v kmetijstvu ‘močno pretiran, večinoma napačen in nepomemben’.
S tem se postavlja po robu pozivom evropskih krščanskih demokratov (EVP) v Bruslju, naj umaknejo junija predstavljene naravne in bio predloge.
Mohammed Chahim prav tako ostro kritizira velik vpliv kmetijskega lobija v Bruslju. Ta po njegovih besedah predstavlja enega najbolje organiziranih zastopnikov interesov v Bruslju. Kot okoljski govorec socialdemokratov iz S&D meni, da mora kmetijstvo izkoristiti energetsko in klimatsko krizo za pospešitev ekološke preobrazbe, ne pa jo ovirati.
Predsednik Kmetijske komisije pravi, da so komisarski člani naredili napako in da naj umaknejo svoje predloge
“Nimam popolnoma enakega mnenja kot on. Leta poslušamo, da moramo z našim planetom in načinom življenja ravnati drugače. Tudi vedno več mladih kmetov, podeželanov in potrošnikov vidi, da ‘gojenje po starem’ ne vodi nikamor. V tem kontekstu je ‘več ekološkega’ veliko bolj smiseln pristop kot ‘več kemičnega’.
Vendar skoraj vsi strokovnjaki in poznavalci izražajo veliko kritike in pripomb. Trdijo, da prepolovitev ni možna…
“Evropski kmetje bi morali zelo paziti, katerega voza se pustijo vleči. Tukaj v Bruslju slišim predvsem dovitih glasnikov kemične industrije, ki želijo kmetu prodati še več pesticidov. Kmeta iz Budela tukaj ne slišim.”
A ta kmet iz Budela ali Lunterena želi vedeti, kakšna je njegova prihodnost….
“Zato bi morali spremljati svoj lasten perspektivni načrt, ne tistega kemične industrije. Morda bi morali na Nizozemskem ponovno uvesti kmetijskega svetovalca: lastnega svetovalca na kmetiji. Ideja Remkesa, da bi – nekako – ponovno uvedli Kmetijsko upravo, morda prav ni slaba.”
Vendar vse raziskave pravijo, da manj kemikalij pomeni manjšo proizvodnjo in nižje prihodke kmetov?
“Ali bi bilo sramotno, če bi zaradi manj kmetovanja pridelali nekaj manj hrane? Naj opozorim, da svet že proizvede 130 odstotkov potreb po hrani. Problem je le, da jo proizvajamo v «napačnih» delih sveta in je očitno ne znamo pravočasno dostaviti na pravo mesto. Naj opozorim tudi na to, koliko hrane se dnevno zavrže in meta proč?”
A kaj menite o argumentu, da »manj kemikalij pomeni manjšo proizvodnjo, ob enaki povpraševanju pa višje cene hrane«?
“Naj povem na začetku, da menim, da mora kmet dobiti pošteno ceno za svoje pridelke. In da kupci zanje ne bi smeli plačati več, kot je potrebno. Torej se moramo pogovarjati o oblikovanju cen v celotni verigi; torej tudi surovin, veleprodaje, transporta, embalaže, in vseh drugih, ki trenutno veliko zaslužijo na račun dela kmetov.”
“Brokoli, ki stane 1 evro, prinese kmetu kot proizvajalcu le 3 do 5 centov. Podobno je pri mnogih drugih kmetijskih proizvodih; to ni pošteno in prav je, da se zaradi tega nekaj naredi.”
“Če pogledam koliko milijonov oziroma milijard zaslužijo tisti, ki ne proizvajajo, moramo začeti prav pri tem. In ne takoj prenašati stroškov na nakupovalni voziček pri blagajni.”
Ali ni to le prazno upanje? Trgovci res ne dovolijo kmetom odločati, koliko smejo zaračunati za liter mleka ali glavo cvetače?
“Poglejte na Nemčijo. Nekdanji minister Borchert je predlagal, da se celotna veriga vključi v modernizacijo kmetijstva in predvsem živinoreje. Še boljši primer je verjetno zakon Egalim v Franciji. Tam obstaja vladno organizirana “pogodba” med proizvajalci, predelovalci, trgovci in prodajalci. Morda bi morali to pogledati. Mogoče bi se Remkes moral pogovoriti s tako nemškim ali francoskim Borchertom.”