Evropsko računsko sodišče ugotavlja, da so kontrolna merila za izplačila iz sklada za okrevanje po koroni (RRF) preveč splošna in nejasna. Zaradi tega ni mogoče dovolj zanesljivo določiti, ali milijarde evrov, ki so bile izplačane, dejansko prispevajo k dogovorjenim ciljem. Revidenti to označujejo kot bistveno tveganje za učinkovito porabo evropskega denarja.
Evropska komisija namerava sistem odgovornosti sklada RRF uveljaviti tudi za druge proračune EU po letu 2028. Po mnenju kritikov, med katerimi je tudi nizozemski evropski poslanec Bert-Jan Ruissen, to spodkopava finančni nadzor. Bruselj želi namreč ta preveč popustljiv nadzorni model uveljaviti na splošno.
Računsko sodišče je odkrilo, da je veliko ciljev sklada RRF preveč nejasnih ali težko merljivih. Države članice EU so po besedah revidentov redno posredovale nezanesljive informacije o doseženih rezultatih. Nekatere vnaprej določene mejne točke so bile slabo opredeljene, zaradi česar izplačil ni bilo vedno mogoče povezati s konkretnimi dosežki.
Pri izplačevanju sredstev za okrevanje se ne upoštevajo dejanski stroški ali spoštovanje pravil. Države EU prejmejo denar na podlagi mejnih točk in ciljnih rezultatov, brez neposredne povezave z dejanskimi stroški projektov. Kazni ob neizpolnitvi teh ciljev so redke.
Čeprav se je odstotek napak pri izdatkih EU znižal z 5,6 na 3,6 odstotka, ostaja še vedno nad pragom 2 odstotkov. Računsko sodišče poudarja, da je znižanje pozitivno, a da Evropska komisija še vedno ne dosega lastnih standardov za pridobitev pozitivnega mnenja.
Evropski revidenti tudi opozarjajo, da bodo neporavnani posojili EU do leta 2027 znašali več kot 900 milijard evrov. Obrestni stroški okrevalnega paketa, ki je bil vzpostavljen leta 2020, so že zdaj veliko višji od 14,9 milijarde evrov, ki jih je ocenila komisija, in lahko narastejo nad 30 milijard evrov.
Po mnenju računskega sodišča in več evropskih poslancev ta naraščajoča zadolženost ogroža vzdržnost prihodnjih proračunov. Ruissen imenuje rast posojil kot breme za Unijo, katere stroške bodo nosile prihodnje generacije.
Po njihovem mnenju mora Evropska komisija uvesti strožje standarde za finančno odgovornost. Evropski davkoplačevalski denar mora dokazljivo prispevati k konkretnim ciljem, kot sta konkurenčnost in klima, ne pa izginjati v sistemu nejasnih obljub in neobveznih dogovorov.
Poleg tega računsko sodišče ugotavlja, da je bilo porabljenih le pet odstotkov razpoložljivega proračuna kohezijskih skladov. Ti skladi so namenjeni evropskim subvencijam za podporo zaostajajočim regijam, a veliko držav EU se s težavo uspešno porabiti ta sredstva. Kritiki menijo, da to odpira možnosti za rezanje sredstev in prepolovitev proračuna.