Pet držav velja za predhodnice za druge države EU; njihovim razpravam prisostvuje opazovalec iz Evropske komisije. Skupina petih se bo ponovno sestala konec tega meseca, tokrat v Münchnu.
Italija
Presenetljivo odsotna pri razpravah je Italija, ki je že lansko leto zgradila lasten povratni center v Albaniji in je dejansko že prehitela evropske odločitve. Po veliki nezadovoljstvu italijanske premierke Meloni Italija tega povratnega zapora v Albaniji ni mogla uporabiti zaradi odločb italijanskih sodišč. Ta so prisilne deportacije zavrnjenih prosilcev za azil označila za nezakonite in po možnosti kršitev človekovih pravic.
Nemčija, Avstrija, Grčija, Danska in Nizozemska pričakujejo, da bo tak center lahko začel delovati leta 2027. Načrte omogočajo novi evropski migracijski predpisi. Evropski parlament je v juniju potrdil strožje pravila za pospešitev vračanja migrantov.
Promotion
S sodelovanjem drugih
Pet držav želi vključiti tudi mednarodne organizacije pri nadaljnji ureditvi. Danska je sporočila, da potekajo pogovori z Mednarodno organizacijo za migracije in Uradom visokega komisariata Združenih narodov za begunce. UNHCR je povedal, da še ni prejel podrobnosti predloga, zato ne more vsebinsko komentirati dogovorov.
Skupina petih želi nadaljevati. Države so letos že večkrat razpravljale o svojih migracijskih načrtih in se bodo konec septembra ponovno sestale, tokrat v Münchnu. Danska pričakuje, da bo najpozneje do konca leta 2027 pripravljena dejansko poslati migrante v skupni povratni center zunaj EU.
Pomisleki
Organizacije za človekove pravice imajo velike pomisleke glede načrtov. Bojijo se, da bodo migranti zunaj Evrope pristali v zapor podobnih zavodih, kjer ne bodo imeli ustrezne pravne zaščite ali pa bodo dolgo časa zadržani. Prav tako opozarjajo na morebitne pregone, zlorabe in druge kršitve temeljnih pravic v državah, kamor bodo migrante poslali.
Tudi Svet Evrope je opozoril na pravne posledice. Po organizaciji povratni centri zunaj EU predstavljajo znatna tveganja. Migranti morajo ohraniti dostop do pravne pomoči in zaščite. Odgovornost za to ne preneha, ko je zavrnjen prosilec za azil nameščen zunaj območja EU.
Prelaganje
Kritiki načrta ga uvrščajo v širši razvojni trend, kjer evropske države del svojega migracijskega politike prenašajo na revnejše države. Afriški in evropski aktivisti opozarjajo, da s tem ne gre zgolj za prenos nadzora meja in pridržanja, ampak tudi za odgovornosti do migrantov in beguncev. Nasprotujejo finančnim ali diplomatskim dogovorom o tem.