Nasproti sta stali široka skupina držav, ki želi ambiciozen sporazum, in manjša skupina držav proizvajalk nafte in plastike. Prva skupina vztraja pri zmanjševanju proizvodnje plastike in strogih pravilih glede škodljivih kemičnih dodatkov. Druga skupina se upira omejitvam proizvodnje ter poudarja ravnanje z odpadki, boljše embalaže, ponovno uporabo in reciklažo.
Pod pritiskom je bila tudi odločitev. Predlogi, naj se v primeru nerešljivih nasprotij glasuje, so naleteli na zahtevo, da se odločitve sprejemajo izključno soglasno. Ta proceduralna razlika je prispevala k zastoju pogovorov, kljub dolgotrajnim neformalnim posvetovanjem.
Iz Evrope se je slišalo razočaranje. Evropska unija je imela večja pričakovanja in poudarja, da mora delo nadaljevati v smeri zavezujočega sporazuma, ki bo bolje ščitil zdravje in okolje.
Številne države in okoljske organizacije so na izid reagirale prizadeto. Ocenile so ga kot zapravljeno priložnost, opozorile na nujnost vedno večjega onesnaževanja s plastiko in pozvale k večjemu vodstvu. Organizacije so ambiciozne države spodbujale k odločneje ukrepanju in k temu, da ne znižujejo meril, še posebej ker so prejšnja pogajanja prinesla zelo malo oprijemljivih rezultatov.
Ta zastoj gradi na prejšnjih neuspehih. Prejšnje pogajalsko srečanje, ki je bilo lani v Južni Koreji, se je prav tako končalo brez dogovora. Ta vzorec podpira strah, da bo brez spremembe smeri pri ZN proces obstal med željo po zmanjšanju nove proizvodnje in prizadevanjem za izboljšanje zbiranja in obdelave.