Kitajska proizvaja več kot Indija, Združene države Amerike in Brazilija, ki so na drugem, tretjem in četrtem mestu, skupaj. Kljub temu Kitajska še zdaleč ni samozadostna. Leta 2025 je država uvozila hrano in kmetijske proizvode za približno 185 milijard evrov, medtem ko je izvoz znašal okoli 90 milijard evrov. Država uvaža znatno več hrane in kmetijskih izdelkov, kot jih izvaža.
Odvisnost
Predvsem soja (krma za živino) jasno ponazarja to odvisnost. Kitajska je lani uvozila skoraj 112 milijonov ton soje v vrednosti več kot 50 milijard dolarjev. Prav tako se v velikem obsegu uvažajo meso, žita, rastlinska olja, sadje, oreščki in mlečni izdelki. Brazilija je postala pomemben dobavitelj.
Peking skuša zmanjšati odvisnost od tujih proizvajalcev hrane. Poleg prizadevanj za večjo domačo proizvodnjo se trudijo tudi uvoz razširiti na več držav. Kitajska želi med drugim manjšo odvisnost od Združenih držav Amerike, zato aktivno išče alternativne dobavitelje.
Promotion
Modernizacija
Proizvodnja več hrane v domači državi ni lahka naloga. Razpoložljive kmetijske površine so omejene, prav tako je problem pomanjkanje vode. Kitajska zato z uporabo izboljšanih semen, modernejših strojev, učinkovitejšega namakanja in novih kmetijskih tehnik skuša pridobiti več hrane z enake količine zemlje.
Cene hrane
Medtem pa se tveganja na mednarodnem trgu hrane povečujejo. FAO opozarja, da se lahko cene hrane do konca tega leta ponovno zvišajo. Višje cene nafte in zemeljskega plina, dražje gnojilo ter motnje pri dobavi dizla povzročajo višje stroške za kmete, prevoznike, predelovalce hrane in druga podjetja.
Poleg tega prihaja še pojav El Niño. Spremenjeni vzorci padavin lahko prizadenejo pridelke v različnih pomembnih kmetijskih regijah. V Indiji zamuda monsuna že vzbuja skrb za proizvodnjo riža. Avstralija pričakuje padec zimske letine za 21 odstotkov, delno zaradi višjih stroškov goriva in gnojil.
Geopolitika
Za Kitajsko ta kombinacija pomeni, da velika domača kmetijska proizvodnja ni popolna zaščita pred mednarodnimi razmerami. Država ostaja za pomembne količine hrane in kmetijskih surovin odvisna od svetovnega trga, kjer prav geopolitni konflikti, višji proizvodni stroški in neugodne vremenske razmere povečujejo negotovost.