Pozornost je zdaj usmerjena na Grenlandijo, potem ko je ameriški predsednik večkrat izjavil, da Združene države potrebujejo to območje za svojo nacionalno varnost. Ob tem ni izključil, da se lahko uporabijo vsi ukrepi, tudi vojaški.
Te izjave so Natu postavile v izjemen položaj. Obstoječe vojaške načrte zveze namreč predvidevajo zunanje nasprotnike. Za situacijo, v kateri en član Nata grozi drugemu članu, ni določenega protokola.
Danska in Grenlandija sta zato vztrajala pri hitrem posvetovanju z ameriškim zunanjim ministrom Rubiom, a ta se je še izogibal. Po izjavah Grenlandcev in Dancev je bilo to posvetovanje namenjeno pridobitvi jasnosti glede ameriških namenov.
Danski premier je javno opozoril, da bi vojaški napad enega zaveznika Nata na drugega zaustavil vse dejavnosti, vključno z delovanjem same zveze in s tem varnost, ki je bila desetletja gradena.
Tudi brez dejanskih vojaških ukrepov ima ton ameriških izjav že posledice. V več odzivih poudarjajo, da sama stopnjevajoča se retorika ogroža stabilnost in medsebojno zaupanje znotraj zavezništva.
Da ZDA ne odklanjajo uporabe vojaške sile, so Američani dokazali v zadnjih tednih z bombardiranjem več hitrih čolnov za prevoz drog ter vojaško operacijo, s katero so ugrabili venezuelskega predsednika.
Več evropskih voditeljev je javno izrazilo podporo Danski in Grenlandiji. Pri tem so poudarili, da gre ne le za bilateralni spor, ampak za vprašanje, ki zadeva celotno Evropo.
Znotraj Nata se medtem slišijo opozorila, da je že samo vodenje tega razprave škodljivo. Zveza temelji na vrednotah in zaupanju, ideja, da grožnja prihaja od znotraj, pa se dojema kot oslabitev.
Poleg tega je pomembno zaznavanje, da najnovejša sprejeta ameriška obrambna in varnostna politika vzbuja vtis, da si Združene države prizadevajo za hegemonijo na celotnem zahodnem poloblu. Oborožena pest ZDA se ne razteza več samo južno čez »Golfo Ameriko« in »zadnji vrt« v Srednji ter Južni Ameriki, temveč tudi severovzhodno.
V tem kontekstu se zdi, da Washington vprašanjem Ukrajine prepušča Rusiji in Evropski uniji. Evropejci naj bi začeli upoštevati, da grožnja ne prihaja le z vzhoda, temveč da iz zahoda zdaj prihajajo tudi negotovost, motnje in odpor.
Na koncu številni vojaški analitiki poudarjajo, da čakati ni možnost. Evropski glasovi zatrjujejo, da je potrebna jasnost glede prihodnosti Grenlandije in Nata, hkrati pa priznavajo, da ne obstaja obstoječ protokol za takšno krizo.